Spinalna mišična atrofija (SMA) je redka, dedna, avtosomno recesivna živčno-mišična bolezen, za katero je značilna degeneracija alfa motoričnih nevronov v sprednjih rogovih hrbtenjače, kar povzroči klinično progresivno atrofijo mišic, mišično oslabelost in izgubo gibljivosti. Najpogostejša oblika te bolezni se imenuje 5q SMA in predstavlja približno 95 % primerov.1,2
Trenutno SMA predstavlja eno najpogostejših in najresnejših genetskih bolezni v otroški dobi. Za to bolezen je značilno, da imajo otroci izrazito šibkost zgornjih in spodnjih okončin, lahko tudi šibke bulbarne in dihalne mišice, kognitivna sposobnost teh bolnikov pa se ne zdi prizadeta.2–6
Trenutno so bolniki s SMA razdeljeni na pet kliničnih podkategorij (tip 0, I, II, III in IV), ki so opredeljene glede na starost pojava simptomov bolezni, resnost bolezni in največjih doseženih gibalnih sposobnosti. Pri tipu 0 opazimo klinične znake že ob rojstvu in je najtežja oblika bolezni s pričakovano življenjsko dobo pod 6 mesecev.2,7
Ocena globalne prevalence SMA je približno 2–6 na 100.000 ljudi, ocena globalne incidence na 100.000 živorojenih pa od 3,5 do 7,1 za tip I, od 1,0 do 5,3 za tip II in od 1,5 do 4,6 za tip III.2,7,8 V Evropi se letna incidenca razlikuje od države do države in glede na fenotip.9